Kako nove oblike "orožja" razgaljajo notranje šibkosti Evropske unije?

Evropska unija se sooča z globoko strateško dilemo: kako preživeti v svetu, kjer postajajo trgovina, migracije, surovine in celo denarna politika sredstvo pritiska v mednarodnih odnosih.

Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen je bila v letnem nagovoru v Evropskem parlamentu o stanju Unije zelo jasna: "Evropa se mora boriti za svoj položaj v svetu, kjer so številne velike sile do Evrope bodisi ravnodušne bodisi odkrito sovražne." In to v svetu, ki ga po njenih besedah zaznamujejo "imperialne ambicije" in kjer se "odvisnosti brezobzirno spreminjajo v orožje".

Teden pozneje je nekdanji italijanski premier Mario Draghi pred evropskimi voditelji opozoril, da "meja med gospodarstvom in varnostjo postaja vse bolj zabrisana" in da moramo "zgraditi sposobnost, da se branimo, in vzdržimo pritisk na ključnih ozkih grlih – obrambi, težki industriji in tehnologijah".

Tovrstne skrbi niso nove, strokovnjaki pa že govorijo o novi dobi oboroževanja v svetu, kjer države vse bolj izrazito in brez zadržkov uporabljajo svoja gospodarska in tehnološka sredstva za doseganje geopolitičnih ciljev.

Kako je EU postala talec pritiskov?

Eden prvih tovrstnih primerov sega v leto 2018, ko so ZDA v času prvega mandata Donalda Trumpa enostransko zapustile iranski jedrski sporazum, Trump pa je takrat zagrozil podjetjem, ki bi še naprej poslovala z Iranom. "Kdor posluje z Iranom, ne bo posloval z ZDA," je takrat poudaril.

EU je takrat skušala zaščititi evropska podjetja, a je na koncu prevladal strah pred izgubo dostopa do ameriškega trga, zato so številna evropska podjetja kmalu zapustila iranski trg. Kot poroča portal Euronews, so ZDA takrat uspele s prisilo prepričati EU, da z Iranom ne posluje več, kar je bilo dolgo časa nepredstavljivo.

Leta 2021 je beloruski predsednik Aleksander Lukašenko zagrozil EU, da bo Unijo "preplavil z migranti", ki so prišli v Belorusijo, če bo EU uvedla sankcije proti Minsku. Predsednica Komisije Ursula von der Leyen je takrat njegove besede označila kot "hibridni napad".

Leto kasneje je Rusija večji del Evrope držala v primežu negotovosti, ko je prekinila dobavo plina. Po ocenah strokovnjakov gre za drugačno obliko orožja, ki lahko ima prav tako uničujoče posledice za ljudi. V EU je nato prišlo do hude energetske krize, cene plina pa so poletele v nebo.

Ameriški predsednik Donald Trump tudi v svojem drugem mandatu v Beli hiši – tako kot tudi v prvem – uporablja instrument uvajanju carin kot orodje izvajanja pritiska na določene države, kar je močno pretreslo svetovno trgovino.

Tako Kitajska kot ZDA po mnenju analitikov uspešno uporabljajo svoje strateške prednosti za izvajanje geopolitičnega pritiska, ob tem pa postaja vse bolj jasno, da se EU na takšne pritiske ne zna učinkovito odzvati.

Zakaj EU nima potrebnih vzvodov, da bi se pritiskom zoperstavila?

V Bruslju so sicer razmišljali o vzpostavitvi novega instrumenta proti gospodarskim pritiskom tretjih držav, ki bi omogočal širok nabor protiukrepov. Vendar zaradi razlik v zakonih posameznih držav članic ta nikoli ni zaživel, poroča portal Euronews.

"Evropa bi se morala naučiti eno stvar, in sicer da velik trg sam po sebi še ne pomeni, da ima tudi vse potrebne vzvode za povračilne ukrepe. Treba jih je aktivno graditi in uporabljati. Upati, da Kitajska in ZDA ne bodo več uporabljale evropskega gospodarstva za talca, ni prava strategija," je za omenjeni portal dejal Tobias Gehrke iz Evropskega sveta za zunanje odnose.

Henry Farrell z univerze John Hopkins je ob tem opozoril, da se izraz "bruseljski efekt", ki je nekoč predstavljal simbol globalnega vpliva evropskih standardov, vse bolj spreminja v "bruseljski defekt" in simbol neučinkovitosti.

"Politika moči nikoli ni zares izginila – ljudje so le verjeli, da je. Zdaj se vrača. In ko se enkrat začnejo rušiti temelji, ki so bili dolgo časa samoumevni, to sproži še ojačan val sprememb," je za Euronews dejal Farrell in dodal: "EU, ki je svojo strukturo zgradila na multilateralni soodvisnosti, je za takšne taktike še posebej ranljiva."

Razlika med EU in drugimi svetovnimi silami je postala očitna. ZDA, Kitajska in Rusija združujejo gospodarsko moč in nacionalno varnost v enotno strategijo. V EU pa je tržna moč v rokah Evropske komisije, nacionalna varnost pa ostaja v domeni držav članic.

"EU ima v teoriji veliko možnosti, a ne more biti verodostojna, če o instrumentu proti prisili samo govori, ne pa tudi ukrepa," ocenjuje Farrell.

Francoski predsednik Emmanuel Macron je po sklenitvi trgovinskega dogovora med EU in ZDA, ki je uvedla 15-odstotne carine na evropsko blago, povedal: "Da bi bil svoboden, moraš vzbujati strah. Mi nismo bili dovolj strašljivi."

Prav spremembe – v manjši ali večji meri – zavirajo namreč vlade in parlamenti držav članic, ki ostajajo nosilci moči. "Za preživetje Evrope moramo storiti to, česar doslej še nismo – zavrniti moramo to, da bi nas ovirale lastne omejitve," je v nedavnem govoru izpostavil Mario Draghi.